Čez deset let sta končno odšla na pravo poročno potovanje v Pariz. »Tudi to ni bilo ne vem kakšno uživaško razkošje. Brez najine prijateljice, ki je nekaj let živela v Ljubljani, nato pa naju je povabila k sebi, si Pariza ne bi mogla privoščiti. Vendar sva bila navdušena, saj toliko lepote nisva pričakovala. No, in ker so bila najina sredstva bolj skromna, nisva mogla na večerjo v restavracijo, zato sva v prvi trgovini kupila nekaj malega za pod zob in steklenico vina. Tako sva v svoji pariški sobici praznovala spomin na veliki trenutek pred desetimi leti,« se smeji gospe Lidiji, ki se nato spomni še enega slovesnega dogodka – zlate poroke. »Pred petimi leti so najini otroci želeli, da nadoknadiva vse, kar sva zamudila ob poroki. Zlato poroko smo v vsem blišču praznovali na Ljubljanskem gradu. Pa tudi slikali so naju. Vendar to ni prava poročna slika, čeprav najina obraza izžarevata predvsem zadovoljstvo, da nama je življenje dalo doživeti ta dan v krogu najinih otrok in vnukov. Pozabljena so bila vsa razočaranja in žalostni dnevi. Ostali so nama spomini na vse lepo, kar sva doživela v teh petih desetletjih.« »Učiteljica mi je v spominsko knjigo napisala: Zapisuj dobrote v marmor, žalitve v pesek. Te modrosti sem se poskušala držati vse življenje in zdi se mi, da mi je velikokrat tudi uspelo,« sklene svojo poročno zgodbo Lidija Brenčič, poročena z Janezom Brenčičem petinpetdeset let.