Prenašanje večje količine podatkov v računalništvu, ko še ni bilo širokopasovnega interneta, nikoli ni bil enostaven posel. Trdi diski, ki so bili priviti v računalnike, so vso prenosljivost prepuščali za današnje čase smešnim disketam. Revolucija se je začela v 21. stoletju. Zadnjih 20 let, ko so računalniki del našega vsakdana, je ves čas prisoten trend stalnega večanja količine podatkov. To, kar so bili včeraj megabajti, so danes stotine gigabajtov in že prvi terabajti. Od kod naenkrat toliko krame, je jasno: digitalna doba in širokopasovni internet in gigabajti fotografij, glasbe, filmov in podobne šare, ki seveda lepo počivajo v naših računalnikih. Zgodba se pravzaprav začne v iskanju nadomestila za disketo.
Devetcentimetrske ploščice, imenovane tudi diskete, danes komajda shranijo eno samo fotografijo, posneto z digitalnim fotoaparatom, in že konec osemdesetih je bilo kar nekaj poskusov povečati kapaciteto, celo tja do 240 megabajtov in več. Magični trenutek je nastopil s prvimi USB-ključki in prvimi pomnilniškimi karticami, vse skupaj v razponu nekaj deset megabajtov. Za tiste bolj zahtevne prenose velikih količin ve se, da gre še danes v glavnem za »legalno robo« pa so kaj kmalu iznašli tudi preproste trde diske, ki se na računalnik priklopijo od zunaj in gredo v vsako malo večjo torbo ali celo žep.
Osnovna namena zunanjih diskov sta dva: prenašanje velike količine podatkov med računalniki, ki niso povezani v omrežje in hranjenje podatkov, ki so bodisi navlaka v računalnikih, s katerimi delamo (beri: klet ali podstrešje) ali pa mesto, kamor dajemo varnostne kopije podatkov saj veste, nič ni večno, niti trdi disk v računalniku. Od namena je odvisna tudi kapaciteta in velikost. Zunanji trdi disk s kapaciteto 500 gigabajtov ali več ni majhna stvar in bo večino časa le podporna naprava za shranjevanje, ki bo stala ob računalniku ali na bližnji polici. V njem se vrtijo največji 3,5-palčni diski, s kombinacijo dveh diskov v ohišju dosegajo kapaciteto že več kot terabajt (terabajt je 1000 gigabajtov), kamor gre več filmov, kot jih v enem letu uspete pogledati, tudi če bi bila to vaša služba.