Steve Keen na podlagi ekonomskih podatkov o veliki depresiji meni, da bo zmanjševanje zasebnega dolga (deleveraging), ki je po njegovem mnenju glavni razlog za finančno krizo, trajalo od 15 do 20 let. To pomeni dolgo obdobje ekonomske stagnacije. Zato predlaga uvedbo moderne oblike odpisa dolga, torej izbris določene količine dolga vsem dolžnikom z eno potezo. Odpis dolga so že izvajali vladarji v preteklosti, vendar danes to ne bi bilo tako preprosto. Prvi razlog je ta, da bi odpis dolga uničil velik del imetja bank. Drugi pa tiči v dejstvu, da ima mnogo ljudi v svoji lasti izvedene finančne instrumente (Asset Backed Securities — ABS), od katerih prejemajo dohodek. Odpis dolga bi izničil tako ABS kot tudi denarni priliv, ki ga omogočajo. Tako bi morali najti način, kako te negativne posledice zaobiti. Keen predlaga uvedbo kvantitativnega sproščanja (QE) za javnost. Centralna banka bi na enak način kot obstoječi QE ustvarila denar, toda nakazala bi ga na tekoče račune prebivalcev. Pogoj bi bil, da bi ga najprej morali porabiti za odplačilo svojih dolgov. Tistim ljudem z višjim dolgom od prejemka nakazila bi se dolgovi zmanjšali, medtem ko bi tisti z manjšim dolgom imeli presežek. Pozitivne posledice tega predloga so, da bi se ljudem zmanjšali dolgovi, oz. bi imeli celo dodaten denar na računu, banke pa bi obdržale svoje imetje. Njihov prihodek bi bil sicer manjši, saj posojila prinašajo dobiček. Prav tako bi se zmanjšal dohodek imetnikom obveznic na podlagi imetja (ABS). Keen se zaveda, da glede take politike obstaja precej pomembnih vprašanj, ki bi jih morali razrešiti: npr. količina ustvarjenega denarja, legalna narava te politike (spremeniti bi morali Federal Reserve Act), pogoji, na podlagi katerih bi denar razdeljevali, upravljanje s potencialnimi likvidnostnimi težavami bank in zagotavljanje, da tak program ne bi vnovič napihnil finančnega balona. Njegov drugi predlog se nanaša na odvračanje ljudi od špekulativnega obnašanja. Keen meni, da obstajata zgolj dve možnosti, da omejimo nagnjenost kapitalizma k finančnim krizam: v temelju spremeniti naravo posojilodajalcev ali pa posojilojemalcev. Po njegovem ni veliko možnosti, da bi spremenili temeljno vedenje finančnega sektorja, kajti ta sektor je profitno naravnan in večji dolg zanj pomeni večji dobiček. Tako bi se bilo lažje usmeriti v spreminjanje obnašanja posojilojemalcev, kajti dolg v samem bistvu pomeni breme in za posameznika ni ugoden.